Z velikim veseljem sem sprejel povabilo Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik, da sodelujem pri pripravi in izvedbi recitala dveh pesnikov: Franceta Balantiča in Karla Destovnika Kajuha. Recital smo uspešno izpeljali na Velenjskem gradu in nato še v kulturnem centru Mekinjskega samostana v Mekinjah pri Kamniku v sodelovanju s Knjižnico Velenje in igralskim kolegom Markom Mandičem, ki je recitiral Kajuhove pesmi.
Že v mladih letih me je pritegnila poezija Franceta Balantiča, predvsem njegova ljubezenska lirika. Pesnik je bil v začetku osemdesetih »prepovedan« in v »ilegali« zaradi svojega prepričanja. Zame je postal tragični junak, ko je s svojimi somišljeniki končal v »ognju groze« 2. svetovne vojne v Grahovem. Veseli me, da je po toliko letih končno dobil svoje mesto med znanimi kamniškimi pesniki: Antonom Medvedom, Rudolfom Maistrom, Franom Albrehtom in drugimi. Vsega me je prevzela Balantičeva bogata izpovedna ljubezenska lirika, ki je naravnost klicala po tem, da se s Kajuhom srečata na skupni poti, pa čeprav z nasprotnih bregov. Ljubezenska lirika obeh nas še kako pritegne, saj ljubezen druži in premaga vse ovire. S svojim igralskim kolegom, Markom Mandičem, sva skušala ravno na osnovi ljubezenskih pesmi pričarati res dva lepa večera obeh pesnikov, tako v Velenju, kot nekaj dni kasneje v Mekinjah pri Kamniku.
Snemanje kratkega dokumentarnega filma o Petru Pavlu Glavarju v izvedbi in naročilu kamniške knjižnice ima zame posebno mesto in mi pomeni pravi mali igralski izziv, kako podoživeti in odigrati lik tega izjemnega moža. V njegovi bogati zapuščini me je fasciniralo njegovo delo in poslanstvo duhovnika, izobraženca in mecena. V spominu mi je najbolj ostalo snemanje prizorov v njegovi knjižnici Petra Pavla Glavarja v Komendi. Bogata zapuščina z več kot 3000 različnimi knjigami, zapisi ter pismi iz njegovega časa pred več kot 250 leti je še zmeraj odlično ohranjena.
Slovenci bi lahko bili bolj ponosni na tako velike in klene može, ki so takrat s svojim nesebičnim delom združevali in poenotili narod, ne pa tako kot v današnjih časih, ko sprave, pa čeprav med včasih drugače mislečimi, kar noče in noče biti. Lahko bi za vse obveljal Glavarjev rek: »Gledam grdo, a srce imam toplo!«
Besedilo: Zvone Hribar