Danes živimo v poplavi informacij, katerih najpogostejši vir je svetovni splet. Do njega imamo dostop praktično kadar koli in kjer koli preko telefona. Ta je z nami skoraj povsod, pa naj bo to na vlaku na poti v Ljubljano, na planinskem pohodu na Veliko planino, ali pa pri počitku ob bazenu v Snoviku. Pri tako preprostem dostopu do tako velike količine informacij se je treba vprašati, katerim informacijam sploh lahko zaupamo, preden jih sprejmemo ali posredujemo drugim. Ravno v času COVID krize je to še toliko bolj pomembno, saj je svetovni splet preplavljen s številnimi zastarelimi, napačnimi in namensko zavajajočimi informacijami, ki nam lahko škodujejo, če jih upoštevamo.
Za razumevanje problematike zaupanja informacijam na spletu moramo razumeti, kako deluje svetovni splet (vsebinski del interneta) in kako ljudje dojemamo informacije, ki smo jim izpostavljeni. Glavna značilnost svetovnega spleta je njegova odprtost, kjer lahko praktično vsakdo objavi skoraj kar koli, ne glede na resničnost vsebine. Drugo, kar je zelo pomembno, pa je, kako ljudje čustveno dojemamo informacije. Pogosto bomo veliko prej nekritično in brez razmisleka verjeli neki informaciji, ki nam jo bo posredoval sorodnik, prijatelj ali znanec, kot pa npr. priznanemu strokovnjaku, znanstveniku ali novičarskemu spletnemu portalu, ki deluje na osnovi visokih novinarskih standardov in kjer pred objavo novice temeljito preverijo različne vire. V nas je prepogosto zakoreninjeno mišljenje, da prijatelji, sorodniki in znanci nam zagotovo ne bodo posredovali neresničnih informacij. Ko pa to povežemo še s čustveno naklonjenostjo posameznim informacijam, izgubimo kompas in začnemo verjeti posameznim objavam ne glede na njihovo pravilnost ali resničnost.
Zelo pomembno vlogo pri širjenju informacij preko interneta imajo algoritmi (računalniški programi), ki nam na osnovi preteklih klikov in ogledov predlagajo (npr. Google) ali prikazujejo (npr. družabna omrežja) nove vsebine. Na ta način nas zapirajo v informacijske mehurčke, v katerih smo v večini izpostavljeni le informacijam, ki nas zanimajo in ki jih odobravamo. Nikakor pa to ne pomeni, da so te informacije vedno resnične. Še več, zelo hitro nas lahko algoritmi začnejo zasipavati z neresnicami in polresnicami. Glede tega je med najbolj problematičnimi Facebook. Njegovi algoritmi še vedno prioritetno prikazujejo tisto vsebino, za katero pokažemo vsaj malo zanimanja, ne glede na njihovo resničnost ali verodostojnost. Zato se preko Facebooka zelo hitro širijo neresnice, teorije zarot in polresnice, kar je še toliko bolj agresivno, če takšne objave všečkamo in delimo. Zagotovo pa ima med družabnimi omrežji trenutno TikTok, ki je med najstniki zelo popularen, enega izmed najbolj učinkovitih algoritmov, ki nas lahko že v 10 minutah spremljanja objav skoraj popolnoma zapre v informacijski mehurček z nam všečnimi objavami.
Zaradi vsega naštetega se lahko zelo hitro znajdemo v situaciji, ko ne vemo, komu ali čemu zaupati, ali pa celo začnemo sami širiti informacije, ki so polresnične ali neresnične. Da do tega ne prihaja, si lahko pomagamo s kritičnim mišljenjem. Poenostavljeno povedano, kritično mišljenje pomeni sposobnost, da analiziramo in ocenimo informacije, jih preverimo v različnih virih in miselno obdelamo iz različnih vidikov. Kritično mišljenje ni enostavno in zahteva na eni strani zelo široko razgledanost, na drugi strani pa tudi znaten miselni napor in sposobnost ustvariti pravilne zaključke. Pomaga nam tudi ločiti mnenja od dejstev, saj vse preveč avtorjev objav na internetu skuša svoje mnenje predstaviti kot dejstva.
Široko znanje in široka razgledanost sta po mojem mnenju ključna pogoja za uspešno kritično mišljenje. Pridobimo ju z dolgotrajnim procesom izobraževanja, ki se začne že v predšolskih časih in se nadaljuje skozi celotno obdobje šolanja, pa vse do konca življenja. Branje kakovostnih strokovnih in poljudnoznanstvenih knjig ter revij, ki jih lahko najdemo v vsaki javni knjižnici in spremljanje kakovostnih informacijskih portalov ter priznanih strokovnjakov ter gledanje dobrih dokumentarnih oddaj, nam širi obzorje, dopolnjuje znanje in nas ščiti pred tem, da bi nasedli dezinformacijam. Zato priporočam, da vsaj občasno obiščete knjižnico in se sprehodite med policami s poljudnoznanstveno in strokovno literaturo in v roke vzamete katero izmed knjig in si nekoliko povečate nabor znanja.
Marko Puschner, Točka osveščanja o varni rabi interneta Safe.si, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede