Že vse življenje živim v vasi Podgorje pri Kamniku, imam veliko družino in delam kot srednja medicinska sestra. Opazujem, prisluhnem življenju in ga občutim. Marsikaj me boli, marsikaj iskreno razveseli. Verjamem v dobro v ljudeh, mogoče zato pišem. V pisanju iščem smisel in rešitev – zase in za druge.
Tudi štiri glavne pripovedovalke v romanu ŽENSKE V OGLEDALU iščejo odsev ljubezni in razumevanja. Hči Renata, babica Magda, stara mama Joži in mami Silva vsaka na svoj edinstven način hrepenijo po občutku lastne vrednosti. Ga bodo dobile ena od druge, od svojih partnerjev, ali si ga morajo izboriti same?
Družinske skrivnosti privrejo na plan ob zabavi za 60. rojstni dan stare mame Joži iz Tuhinjske doline in podelitvi priznanja za življenjsko delo možu babice Magde v ljubljanski Drami.
Soočajo se s težavami in iščejo rešitve.
Hči, stara mama, babica in mami si povedo vse, kar lahko, in zamolčijo tisto, kar bi mogoče morale povedati, pa si ne upajo. Kako uzreti odblesk smisla v sami sebi, svoji družini, naši vasi in velikem mestu?
ODLOMEK iz knjige:
Poskušala je vstati s stola in pobegniti pred vulgarno podobo v ogledalu. A ni mogla. Telo je ni ubogalo. Nato je tista tragična starka v ogledalu segla še po škatlicah, ki so čakale na mizi, a ne po Magdini volji.
»Ne,« je glasno kriknila, vendar dejanja ni bila zmožna ustaviti. Tresoče roke so odprle prvo škatlo in izvlekle tablice s tabletami, nato drugo in tretjo ...
Veliko jih je bilo. Razporejene so bile po toaletni mizici in za hip je pomislila, da bi se morala na novo naličiti in se preobleči v čista oblačila.
Verjetno tega nisem zmožna, si je trezno priznala. A bi kaj napisala? To bi pa lahko. Ah ne, se je spomnila, že dolgo me roke pri pisanju ne ubogajo več. Kaj bi pa sploh napisala?
Vzela si je nekaj časa za razmislek. Opazovala je fotografije na stenah, ki so prikazovale njiju z možem na pomembnih prireditvah. Zadnja je bila najbolj slavnostna – s prireditve ob podelitvi priznanja za življenjsko delo na področju preventive kardiovaskularnih obolenj v ljubljanski Drami pred dobrim letom in pol.
»Dragi mož,« je na glas spregovorila Magda, kot bi se zopet znašla v vlogi gospe profesor, ki jo je imela tako rada, »boš potem spoznal, kaj vse sem naredila zate in koliko te ljubim?«
Ne, se je takoj popravila in zmajevala z glavo, to je, kot bi brala iz knjige.
Poskusila je še enkrat: »Dragi mož, ne zmorem več. Upam, da razumeš in da mi boš odpustil.«
Joj, to je še slabše, se je zgrozila, meni se res ni treba opravičevati!
Odločno se je odhrknila, se iz oči v oči soočila s tisto propadlo starko v ogledalu in rekla: »Jebi se!«
Krhko roko si je ponesla pred usta in se zahihitala kot dekletce. Tako dolgo se je hihitala, da so ji začele teči solze iz oči. Počasi so se ji ustnice ukrivile navzdol in smeh se je spremenil v hlipajoč jok.
Saj sem veliko dosegla ... sem? Zakaj tega ne čutim? Kje je Herman? Zakaj me ne objame kot včasih? Ali me je sploh kdaj resnično objel? Vedno sem mu nudila vse, kar je hotel in mu pomagala pri njegovi karieri.
Iz ogledala je strmela vanjo zlomljena, neljubljena ženska. Ustrašila se je je.
»Daj mi mir,« je zakričala nanjo gospa profesor Magda Poličnik. Desna roka je segla po težkem kristalnem kozarcu in našla moč, da ga je odločno vrgla v tisto poraženko. Namesto ogledala je zadela steno ob postelji.
Odsev resničnosti v ogledalu je začel iztiskati tablete iz tablic in jih zbirati na kupček na mizici za ličenje. Ko so bile vse zbrane, je Magda opazila, da njena desna roka nosi te tabletke v usta. Ni se zmogla upreti, ni imela volje, svoje volje. Poslušno jih je poplaknila z viskijem kar iz steklenice.
»Ne maram te,« je uspela med goltanjem tablet povedati še svojemu odsevu v ogledalu gospa profesor Magda Poličnik.
Natalija Pavlič
Pričujoča knjiga je moja peta po vrsti. V preteklih letih so izšle: Kava s smetano, Pasjeslovje po domače (v soavtorstvu z Alenko Jenko Sunčič), Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje in Pasti zaznave.
https://natalijapavlic.wordpress.com/
Vabljeni k branju.