Foto: A. K.
V dobi, v kateri živimo, skoraj nenehno lovimo čas za izpolnitev vseh obveznosti, med drugim dokončanja nekega teksta, če si v takšnem poklicu. Obenem nas zasipajo novosti in novice; nekatere so takšne, da te spodnašajo v tvojem razmeroma obvladljivem dnevnem toku. Sama v teh okvirih poskušam ujeti mirne ure za lastne zapise, ki jih od mene terja ustvarjalni vzgib.
Ampak prehod v jesen je ne glede na to sprotno hlastnost obdobje prisluškovanja vase. Napotim se od doma, na sprehod v botanični vrt ali pa si sredi delovnega tedna izmaknem popoldne za potep po Golovcu. Svoj urbani jaz stresem s sebe kakor odvečno ogrinjalo, se prepustim naravi, občutju krožečih ciklov. Prepustim se navdihu. V pesmi, ki sem jo uvrstila v razdelek Divjina, sem po enem daljših pohodov zapisala: »Ko hodim med drevjem, me ni. En del mene ni v napoto drugemu. Nikomur nisem v napoto. / Odmaknjena od vsakdanje sebe; samo koraki nog. Drevesa me predihavajo od vrha navzdol, želodi trkajo ob veje. Moja pljuča pomanjšava krošenj ...«
V takšnih trenutkih se tu in tam odmaknem od subjektivne zaznave ter se poglobim v plasti, ki so težje dostopne in vsebinsko ne zajemajo le mojih zgodb, temveč delce zgodb mojih prednikov in z njimi povezanih ljudi. Mogoče so bile povedane in jih je zagrnila pozaba, ali pa so bile deloma zamolčane – in me kličejo, da bi jim natančno prisluhnila, vnesla vanje lastno ubeseditev, jih osvetlila s pomočjo svojih uvidov in prenesla v literaturo. Včasih je to poezija, včasih proza. Prav v romanu Od dneva so in od noči sem skozi pisma prikazala tri časovna obdobja, v katera sem prek konkretnih dogodkov ujela zasebne, tudi zelo intimne izkušnje treh generacij dopisovalcev, ki pa so hkrati naše skupne izkušnje. Procesi bivanja se namreč neprestano poustvarjajo in prepričana sem, da v teh fluidnih procesih dogodki, naj so drobni ali dramatični, nikoli niso le stvar posameznika ali njegovih bližnjih, temveč pronicajo v širšo družbo. Njihovo izrekanje razširi naše (samo)spoznavanje in razgrne marsikaj neizpovedanega od prej. Morda pade kakšna maska, morda z drugačnim vpogledom lažje sprejmemo neki dotlej zatrti del sebe. Pravzaprav je to izhodiščni navdih, ki me vodi že od mojih književnih začetkov, moj motiv, kako oživljati družbeno in družinsko zgodovino, se prek tega dokopati do osebne biti literarnih likov in nekaj teh nians oziroma izpeljav predati naprej bralcem. V tem delovanju ima literatura, kot menim, vedno znova svojo posebno veljavo in ostaja nepogrešljiva.
Besedilo: Miriam Drev