[…]
in naj bom dolgo dolgo bakla nema,
ki potnikom samotnim v noč gori.
France Balantič, Venec
On pa je gorel, gorel.
Molčal, ker ni nem.
Vedel je, da orel
ne more biti le emblem.
Ko je enkrat videl Vesoljno
sodbo – »Plapolam!« –,
ni mogel več samovoljno
iti drugam.
Ničesar ni pustil za sabo.
Le v ognju ga slišiš lahko.
Kamor dušo zaseješ, tja bo
pognalo tudi telo.
Poražen? Zmagovalec?
Največjo zvestobo vzdrži,
kdor se oznaki »izdajalec«
samo smeji. Gori.
Bakla samo za samotne?
V vsakem fragmentu ves?
Iz neke vseprisotne
samote je lajal pes.
Ni ga bilo na plesu –
njega, neznanega.
Cela vas je dišala po mesu
pevca sežganega.
On je tolkel z glavo ob steno,
tla so postala oltar.
On je vedel ceno,
a je bil dar.
On je tolkel s steno ob glavo.
Norčevali so se: »Tok, tok, tok!«
On je govoril s kravo
kot otrok.
»Nihče ga ne bi pripravil
do tega, da bi pel.«
Kdo bi ga lahko ustavil?
Sneg je bel.
On je molčal, negiben
kot sled, ki jo pušča volk.
Molk je nepregiben.
Je vedel, kaj je molk?
Zdaj se gredo prividi
dominacijo brez zavor.
Zdaj se odkrito vidi
teror.
Se zdaj vidi, pred čim se je branil –
on – s tisto dolgo puško v rokàh?
Zakaj ni ničesar shranil?
Zakaj ga ni bilo strah?
On pa je gorel, gorel.
Izbruhal je staljen zvon.
Norčevali so se, da je znorel …
Ta pepel … Da ni zmagal on …
Izbruhal je ribe in žabe,
izbruhal je ves dim,
izbruhal je vse vabe,
izbruhal je ogenj. Gorim.
Veliko mi pomeni, da se Vaša knjižnica imenuje po Francetu Balantiču, ki je bil v osemdesetih letih minulega stoletja eden prvih pesnikov, ki so me resnično prevzeli, eden prvih pesnikov, ob katerih sem začutil poezijo kot živ ogenj. Balantič resnično je in bo bakla, ki gori samotnim potnikom v noč. Bodimo mu hvaležni.
Miklavž Komelj
Ilustracija: Myles Birket Foster (1865-1899)