Knjižnica bo od 17. 4. do 21. 4. 2018 zaradi inventure zaprta. Tako je pisalo na vratih knjižnice.
Ostala sem brez meni najljubšega prostora v mestu. In to za pet dolgih dni?! Kako je to mogoče?
Razmišljam. No ja, res, da morajo tudi knjižničarji opraviti neizogibno delo, da ugotovijo, kako v splošnem poslujejo. Kaj pa naj v tem času počnem jaz?
Naj pojasnim, od kod ta skoraj vsakodnevna, nič skoraj, ampak vsakodnevna potreba po obisku knjižnice.
Foto: Andrej Kotnik
V 50. letu starosti sem ostala brez službe. Nenadoma sem imela na voljo ves čas tega sveta. Vsi alarmi v moji glavi so se sprožili. Od česa bom živela, predvsem pa, kako? Nisem »samo« gospodinja, pa še velike družine nimam. Partner, ena lepa mačkonka Saba in seveda jaz.
That's all folks!
Šele ko sem šla od doma po »opravkih«, so notranji monologi postali znosni. Kakšnih opravkih neki, saj vse opraviš, kot bi mignil. V bistvu jih sploh nimaš, »opravkov«. Domišljija mora delovati! Kako zapolniti aktivni del dneva, tisto ogromno luknjo, ki ti ostane?
Pomlad, poletje, jesen, zima, vedno je odprta. V pritličju me pozdravijo vedno resne, urejene, a hkrati nasmejane …, če imam srečo, naletim še na kakšnega resnega, urejenega in hkrati nasmejanega …, takoj na desni hinavsko privlačno čaka avtomat, skuha mi kavo, na levi izberem dnevno časopisje, sedem v dnevno sobo, berem, čas prijetno teče in potiho mineva. Pogledam na uro in nenadoma se mudi, treba je skuhati kosilo, posesati, … in, no ja, saj jutri spet pridem.
No ja, pridem spet jutri.
Naslednji dan, lepo se napravim, še pri frizerju sem bila. Takoj ko pridem v ljubo mi hišo, tokrat grem naravnost do oddelka za odrasle, izberem knjige, malo pokramljam z gospo, ki mi ljubeznivo pomaga pri izbiri različnega gradiva. Tudi tokrat se ustavim na kavi, zavijem navzgor po stopnicah in pridem v čitalnico. Tako blagodejna tišina, ustvarjalna tihota. Študentje delajo tisto, kar pač delajo običajno. Študirajo, se učijo. V čitalnici lahko pregledam še veliko posebnega, edinstvenega, celo originalnega domoznanskega gradiva, ki ni za izposojo na dom.
Zdi se ti, kot bi kamniška Veronika vse svoje zaklade preselila sem v knjižnico, da bi se ohranili za zanamce.
Naslednji dan se še spomnim, da moram za malčico, ki jo čuvam, prinesti knjigico slikanico. Še ne zna brati. Vsak dan se naučiva po eno črko, nekatere nama vzamejo tudi več časa, a je vseeno zabavno. Da se bo hitro naučila brati, bo brala skupaj z varuško. V knjižnici je tako lep prostor za igro otrok in otroški oddelek je pravi balzam za otroke in starše. Ko zunaj dežuje, se z otrokom skrijem v knjižnico in … in …
Jutri zvečer sem brez obveznosti. V roke vzamem napovednik ali mestni časopis, še računalnika mi ni treba odpirati. Drevi je čudovit dogodek v moji, tvoji in naši knjižnici. Hitro je treba vse postoriti doma, pa še prijatelje in znance je treba obvestiti o dogodku. Čas je, odpravim se. Veliko užitkov, uporabnih nasvetov, smeha.
Pridem domov in zvesto me čaka na nočni omarici. Knjiga, revija … kaj pa?
Upam, da zdaj razumete, zakaj sem bila pet dolgih dni, ko je bila knjižnica zaprta, žalostna.
Za konec še nekaj terapij za trenutke, ko sem:
- Žalostna – 1 x knjiga
- Vesela – 1 x DVD (po potrebi tudi 2 x)
- Osamljena – 1 x kava v knjižnici, časopis, obkladek: časopis v roke
- Zaljubljena – 1 x večerno predavanje (karkoli), po navadi nas vsak dogodek po svoje nagovori.
Zehra Bećiragić