Piše se leto 1996, zgodnje jutranje ure v marcu. Iz utrujenega mesta pridem v Kamnik. Čeprav smo nekoč živeli v skupni domovini, mi je ta svet nov in tuj. Ne poznam jezika in vem, da bom imela težave pri najosnovnejših opravilih, kot so nakupi, urejanje dokumentov, nenazadnje zgolj pozdrav sosedu ali mimoidočemu. Pomislim, kako bi se najlažje vključila v socialno dogajanje. Rada imam gledališče, glasbo, pogovore v mestni kavarni. Še iz gimnazije se spomnim, da sem ves čas po tihem spraševala profesorja srbohrvaščine, zakaj se ne učimo slovenskega in makedonskega jezika. Živimo v skupni državi.
Po krajšem premisleku se pozanimam, kje je mestna knjižnica. Domači me napotijo v Matično knjižnico Kamnik. Sprehajam se po starem mestnem jedru in se odločim, da bo Ivo Andrič moj prvi učitelj slovenskega jezika. Njegovo knjigo Most na Drini so v Sloveniji zagotovo prevedli, jaz pa sem jo na gimnaziji prebrala večkrat in jo nekako še nosim v spominu. Poiskala bom še Znamenje ob poti, izbrane misli, to knjigo imam ves čas s seboj (v materinščini). Naredim načrt: en dan, ena misel.
V knjižnici sramežljivo pozdravim, poiščem, pobrskam in na srečo prijazne knjižničarke takoj poiščejo želene knjige.
Držala sem se načrta, vsak dan prebirala in iz spomina vlekla, trgala besedo za besedo. Danes lahko rečem, da je bilo zabavno, takrat pa je bilo garanje. Pa ne, nisem se sama naučila, tudi drugi so mi pomagali. Domači in prijatelji, gledala sem slovenske programe, najljubši mi je bil Polnočni klub, ki ga je takrat vodil g. Silvo Teršek s svojim značilno žametnim glasom. Na začetku so mi najbolj zanimivo zvenele besede seveda, zlasti, davi, drevi. Ne posmehujte se mi, prosim! So se mi dovolj že tisti, ki so me slišali izgovoriti besedo hkrati, izpadlo pa je hrkati, kar ima v bosanščini svoj pomen. Pa koliko je še tega za človeka s slabim posluhom.
Vsi so mi govorili, da je slovenščina za tujce težka in prav so imeli. Na koncu postane pregovorno težka dvojina še najlažja. Meni se še danes zdi romantična. V dvoje je pač lepše.
Trije tedni hitro minejo in izposodim si Travniško kroniko in Prekleto dvorišče (mojo najljubšo Andričevo knjigo). Nadaljujem z dosedanjo prakso učenja skozi branje, kar se izkaže uspešno. Hvala ti dragi moj učitelj. Res sem kasneje obiskovala tečaje učenja slovenskega jezika za tujce na vse bolj zahtevnih ravneh, a se še danes hvaležno spominjam začetkov učenja z vnovičnim, drugačnim prebiranjem knjig: Jelena, ženska, ki je ni, Fratrske zgodbe, Omer paša Latas. Posebej žlahtna se mi je zdela knjiga Ex ponto, nemiri, lirika. V tej prvi knjigi se nam pisatelj razgali.
»Pomirjata ga narava in prijeten občutek opravljenega dela. Do ljudi čuti veliko ljubezen, do njihovih zadev, sreče in nesreče, greha in strasti, trpljenja, bojev in porazov, zablod in žrtev, skratka vsega, kar je človeškega na tem planetu. Na ta način tudi sam nosi delček velikega križa, ki je naložen človeštvu«. (Sto let je minilo od izdaje Ex ponto, prve knjige Ive Andriča, avtor: Franci Koncilija).
Če bo moja izkušnja spoznavanja tujega jezika komu pomagala, bom vesela, da sem jo delila z njim.
Zehra Bećiragić
Naslovna fotografija: Delo