Sem Anže in imam očala ter knjige. Imam tudi mačka, ki pa se raje potika okoli sosedov kot okoli doma. In včasih tu in tam razmišljam in s tem še najbolj presenetim sestro.
Ko še nisem čisto vedel, zakaj je treba hoditi ob robu ceste in ne po njeni sredini, ter sem šele odkrival skrivnosti sveta, WC školjke in pa deževnikov, so drugi mislili namesto mene. In zato so mi takrat enkrat doma veliko brali. To prapočelo starševske modrosti mi je bilo vcepljeno v male možgane in se ga še zdaj, ko počasi lezem proti tridesetemu, nikakor ne morem otresti. Takrat je moja komaj zaznavna človeškost oblikovala svojevrstno malikovanje, ki ga kolikor toliko vestno izvajam še danes. In kmalu se je v kotu moje sobe oblikovalo svojevrstno svetišče, ki se je vedno bolj kopičilo s svetimi artefakti lastnega skrivnega verovanja – s knjigami.
Mulčevsko poslušanje zgodb je tako ali drugače rodilo sadove. Iz poslušalca, ki je eno in isto zgodbo slišal ničkolikokrat in verjetno poznal lokacijo sleherne vejice, še preden so mi le-te začele greniti šolski vsakdan, sem se prelevil v precej aktivnega bralca. Roke so začele posegati po knjigah in skozi zgodbe, ki so mi mulcu pokazale svet izza meja kamniške občine in verjetnega, se je začelo odkrivanje eksistence lastnega življa.
Knjiga se mi je iz papirne čudaškosti negotove funkcije že zgodaj preobrazila v objekt poželenja. Še poželjivejša pa je bila vsebina, ki je molče kričala in prosila, da se mi lahko slikovito razkrije. Kot zločinec, ki se patološko vrača na kraj zločina, sem začel posegati po istih knjigah. Želel sem si ponovno vsrkati iste strani, drseti skozi iste vrstice. Šelesteče sem obračal strani za stranmi in kot majhen otrok, ki že sedemintridesetič želi slišati isto zgodbo za lahko noč, repetitivno sprejemal že zdavnaj poznano fabulo.
Pa vendar … po koncu nisem bil vedno zadovoljen. Zakaj? In ravno to vprašanje se mi je njega dni zdelo nadvse interesantno – zakaj se vedno vračam k istim knjigam? Verjetno zaradi knjige same. Ali pač? Knjiga je kot kruh – treba jo je pregnesti, mora vzhajati. Kako pa vzhaja, je odvisno od toplote, kvasa, moke. Ko ga absorbiraš, šele okusiš njegov pravi pomen. Tako moraš knjigo prebrati večkrat. Ni dovolj le to, da veš, kakšna je vsebina, da poznaš slog pisanja, metaforiko. Knjigo je treba prebrati, ko dežuje in ko se na morju pražiš na soncu. Treba jo je brati ob meglenih jutrih in v od ljubezenskih muk neprespanih zvezdnatih nočeh. V roke jo je treba vzeti med gripo in ko si napihnjen od zaužitja še toplega svežega kruha. Šele takrat spoznaš celovitost dobre knjige, saj se ti odpre v vsej svoji veličini. Če knjigo do obisti spoznaš v vseh mogočih čustvenih stanjih, ti ta s hvaležnostjo razkrije svoje skrivnosti in tako skupaj z njenimi platnicami postaneš eden od posvečencev – zaščitnik zgodb, varuh besede. Brati je treba, ko si žalosten; brati je treba, ko si vesel; brati je treba, ko si zmeden in ko ne veš točno, kaj bi sam s sabo. Če človeka knjiga pritegne, ga bo razjasnila in ga potegnila iz žmohtnega neugodja. In mu olajšala muke, pa kakršnekoli že prestaja.
Enkrat je en moder gospod rekel, da je pripovedovanje zgodb verjetno tisto, s čimer so obsedeni naši možgani. Skromno si drznem dodati, da pa niso obsedeni samo s pripovedovanjem, ampak tudi z absorpcijo le-tega. Saj konec koncev živimo od zgodb, z njimi in skoznje. Zato ljudje na kahlicah tako radi v nedogled poslušamo iste zgodbe. Zato kot odrasla misleča bitja beremo iste knjige, zato smo nekateri z njimi obsedeni. Če smo lahko obsedeni s kavo, zasvojeni s čokolado, trdimi drogami in družabnimi omrežji, zakaj bi ne bili zasvojeni še s plemenitim dejanjem branja (dobre) literature (pa čeprav kakovostno čtivo včasih potrebuje malenkost več napora in od bralca zahteva nekaj razmisleka).
Pravijo, da smo ljudje (vsaj načeloma) družabna bitja in za obstoj potrebujemo še druge ljudi. Evolucijsko gledano je to logično, saj dva človeka lažje ujameta mamuta kot en sam (kaj šele, če jih je za celo pleme). Kaj so naši predniki počeli, ko so v zasedi čakali, da se jim večerja prikaže na plano? Verjetno so kakšno rekli. Da niso v moreči enoličnosti ledenodobne noči zaspali, so jih pokonci držale zgodbe o pogumnih lovcih, ki so bosi gazili v daljne širjave in z zobotrebci zaklali mogočnega sabljezobega tigra (ali kaj temu podobnega).
Pri elementu druženja je nadvse osvobajajoče, da enkrat že naletiš na nekoga, ki ti je nekoliko podoben in se z njim lahko začneš spuščati v globoke debate, vredne rešitve sveta. Te so pametne ali bolj pametne – vsekakor pa drug drugemu razkrivata svete resnice lastnih verovanj in iščeta dogmatične vzporednice priznanih aksiomov. Skupaj se napajata iz zgodb, ki obsedajo možgane, in plemenski nagon lastne vrste v posamezniku prebudi tistega poslušalca iz zasnežene lovske opazovalnice nad ravnico zadnje ledene dobe. In vsi srečno živimo naprej. Skupaj z zgodbami, ki jih kroji naša pamet. To je tista stvar, ki je našim lovcem omogočala zvedav pogled v prihodnost nezanesljivega napredka, ki pa je nam prinesel aplikacije skoraj za vse, s tem pa mnogokaterega prikrajšal za užitek ob knjižnih vrsticah. Predvsem tistega z aparaturami ovenčanega, ki je mnenja, da knjige brez telefona ni mogoče prebrati in nekje proti koncu osnovne ali srednje šole vztrajno zatrjuje, da ne mara brati (in da tudi nikoli ne bo), oči pa se mu zasvetijo, ko mu pred nosom pomahaš z najnovejšo izdajo Asterixa. Žal se pa pogosto pri teh iskricah tudi konča.
Zakaj torej brati? Ker je fino. In ker s knjigami potešimo naše z zgodbami zasvojene možgane. Bodite obsedeni in pojte brat! Lahko iste knjige. Ker lahko!
Anže Slana