Pri razpravljanju o tem, katere knjige so v nekih okoliščinah primernejše od drugih, se mi zdi, se je posebej težko izogniti neumnostim. Vzemimo na primer znameniti izraz 'poletno branje', ki pomeni 'lahkotne knjige', eno in drugo pa je evfemizem za šund. Bi bilo potemtakem pametno sklepati, da ob poletnem obstaja tudi 'zimsko branje'? Recimo, da si kdo res poleti mučno poležavanje v vročini lajša s fizično neudobnim prebiranjem neumnih knjig, kaj vem, Jojo Moyesove. Po tej logiki si bo isti človek za mrzle mesece – ko bo megla in poledica, ko ga bodo živcirali v službi in bodo njegovi otroci prvič imeli resne probleme v šoli – že zgodaj jeseni nabral ozimnico napornega čtiva. Enkrat po novem letu bo zalistal recimo po Joyceovem Uliksesu, se mukoma prebil skozi prvo poglavje, potem pa knjigo nejevoljno odložil, ker se mu ne bo zdela dovolj 'težka', 'zahtevna' in kar je še takih neumnosti. Skratka ne dovolj 'zimska'.
Nisem prijatelj klasifikacij. Gotovo so marsikje neizogibne in celo potrebne in koristne, dostikrat pa so, tako kot v primeru bibliofobičnega doslednega ločevanja med lahkotnimi in zahtevnimi knjigami, izraz puhlosti, v bistvu domena nebralcev … Če bi se vseeno začel spraševati o tem, kaj je primerno vzeti v roke v času epidemije, bi verjetno najprej pomislil na knjige o epidemijah. (Tako razmišljajo v šolah, kjer literaturo ob sleherni priložnosti neusmiljeno podvržejo didaktični aktualizaciji in tako vedno znova dokazujejo, kako nezadostna je sama po sebi.) Zakaj pa ne, navsezadnje. A ljudje, tudi bralci, smo različni. Obstajajo taki, ki bodo, medtem ko jih bo pri živem telesu razžirala kuga, želeli brati o vohunih med hladno vojno, o vzponu na Triglav ali celo o kraji suhega sadja. Pa vzemimo, da res obstajata dve skrajni skupini; prve imenujmo aktualisti in druge eskapisti. Ob naslednjem miselnem koraku si bomo morali priznati, da se nekateri ljudje bolj nagibajo k eni ali drugi skupini, a ji ne pripadajo zares (satelitisti?). Končali bomo neizogibno pri spoznanju, da so celo taki, ki jim je vseeno (recimo jim nihilisti). Zdaj ko sem tako lepo in teoretično dosledno spodnesel svoje izhodišče in je jasno, da bi bilo iskanje epidemijskega čtiva nesmiselno, moram nekaj priznati. Predvčerajšnjim sem vzel v roke knjigo o epidemiji in sem že na stopetdeseti strani (od dvesto osemdesetih, zelo redko potiskanih). Nemezo Philipa Rotha. Nekaj za aktualiste.
Nemeza (sicer starogrška boginja maščevanja za hubris, oholost v vedenju do bogov) je Rothov zadnji roman. Napisal ga je leta 2010, osem let pred smrtjo, pripoveduje pa o epidemiji nevarnega polia v judovski četrti pisateljevega rojstnega Newarka v New Jerseyu, leta 1944. Kot se vse večkrat dogaja, je na začetku romana navedena stvarna literatura, na kateri temelji prikaz bolezni in še česa, kar zadeva drugo, torej prepričljivo izklesane like v boju z nečim, kar se vse bolj kaže kot usoda, pa se na pisatelja itak lahko zanesemo. (Ker so simptomi okužbe podobni kot pri koroni, bo povrhu branje v tem času posebej dramatično.) Da ne bi preveč izdal, bom potrpežljivega bralca samo še spomnil, da se z epidemijo začenja tudi tragedija o Ojdipu, ki jo ima marsikdo še pred očmi iz šolskih let. Nemeza z zgodbo nesrečnega tebanskega kralja na prvi pogled nima dosti skupnega, ko malo premislimo, pa opazimo, da je nekakšna premetanka motivov plemenitosti, krivde in kazni, kot jih poznamo iz Sofoklejeve tragedije. Kdor je bral Rothova vélika romana, Človeški madež in Ameriško pastoralo, je imel itak možnost občutiti, kaj pomeni konec tisočletja na Zahodu obujati duha grške tragedije; no, nekaj tega posebnega občutja je tudi v Nemezi. (Kdor Madeža in Pastorale ni bral, ima pač srečo, da ga še čakata. V primeru, da je nihilist, omembo lahko vzame kot bralski namig.)
Če sem že podlegel nagnjenju, iz katerega se delam norca, potem bi ob tej priliki težko preskočil Saramagov Esej o slepoti. Še težje mi je verjeti, da je star četrt stoletja. Spomin nanj je svež kot rožica, a ravno njegova starost upravičuje omembo – gotovo obstajajo mlajši pripadniki bralskega plemena, ki jih je obšel. Esej je zgodba o nalezljivi slepoti, ki prizadene – kot je videti (oziroma kot ni več videti) – vse ljudi, in o tem, kako potem živijo. Kot vsak velik roman v bralcu vzbuja malo nejevere, čudenja, da ga je komu uspelo napisati; bognedaj da bi na tem mestu skušal zaokroženo razložiti zakaj, a eden od njegovih čarov je gotovo v tem, da združuje stvaren pripovedni ton in trd verizem z alegorijo o nebogljenosti človeškega rodu. Nenavaden spoj konkretnega in abstraktnega. Manj tesnoben je od Nemeze, morda zato, ker zamisel o nalezljivi slepoti deluje malo eksotično, in nekaj skupnega ima s knjigo, ki jo še nameravam omeniti – neprivlačen naslov.
Če svoj roman nasloviš Zgodovina sveta v 10 poglavjih in pol, je to tako, kot bi se bal, da ga bo kdo vzel v roke – razen če si Julian Barnes, seveda, in se piše leto 1989, ko si že nekaj let, od Flaubertove papige, slaven pisatelj. Manj verjeten, a resničen podatek je ta, da je knjiga na slovenski prevod čakala četrt stoletja. (Mimogrede, tudi barve na naslovnici so na meji verjetnega. Morda je to neke vrste kompenzacija.) Naj se je zgodilo zaradi naslova ali ne, je Barnesova Zgodovina v slovenščini tako rekoč noviteta, torej marsikoga še ni dosegla. Kot zadnja, ki se ji posvečam, je najbolj 'eskapistična'. Ni je mogoče obnoviti. Ne govori o bolezni, kaj šele o epidemiji, je pa ambiciozna knjiga o usodi človeštva v desetih zgodbah, ki jih, poleg Noetove barke, morda še najbolj povezujeta blag humor in zastrta metafizična tesnoba v njegovem ozadju. Če se boste ob branju smejali, se boste torej lahko s čisto vestjo, tudi v času kuge.
Kmalu potem, ko sem začel pisati tale spis, me je spreletelo, da počnem še večjo neumnost, kot sem bil že itak pripravljen priznati – ljudem svetujem čtivo v času, ko so knjižnice in knjigarne do nadaljnjega zaprte. Potem sem malo guglal in ugotovil, da je prek spleta mogoče kupiti Zgodovino sveta v 10 poglavjih in pol (14,99E) in Nemezo (20.90). Dokler pošte še delajo.
Marko Trobevšek
Naslovna fotografija: Cottonbro, Pexels,com