Z ženo in svojima hčerama, starima pet in sedem let, ter golim psom (čisto zares je brez dlake) sem doma že od sredine marca. V tem čudnem obdobju samoosamitve veliko premišljujem, kako čas, ki je prišel nepričakovano in ga zaznamuje odsotnost sprememb, najbolje izkoristiti za povezovanje. Moram povedati, da se to obdobje niti ne razlikuje veliko od siceršnje družinske rutine. Žena je prevajalka, sam imam precej služb, večinoma pa pišem in urednikujem, večji del od doma, tako da smo navajeni biti vsi skupaj v naši hiši v Kamniku. V tem času je kočljivo le dejstvo, da nihče od nas ne more oditi, tudi hčeri sta ves čas doma. Mlajša sicer obiskuje vrtec, tako da nima dela, ki bi ga morala narediti, medtem ko s starejšo delamo naloge šole na daljavo, ki pa niso obsežne, kajti obiskuje prvi razred osnovne šole. Kljub temu vse skupaj predstavlja novo navado.
Ker sem profesor umetnostne zgodovine in navdušen nad poučevanjem hčera ob vsaki priložnosti, o tem obdobju razmišljam kot o posebni ugodnosti in ne kot o obveznosti. Hkrati mi to predstavlja velik izziv, kajti moji dekletci sta v fazi samorogov in toboganov, njuna pozornost za aktivnosti, ki ju zanimajo, pa hitro popusti. Zelo spoštujem učitelje nižjih razredov. Sam poučujem na univerzitetni stopnji in višje, tako da je moja potrpežljivost pri učenju deklet od doma sramotno omejena. Na kratko povedano, sem profesor in v prostem času tudi navdušen učitelj, vendar to ne pomeni, da sem vlogi učitelja svojih hčera kaj bolj dorasel kot kdorkoli drug.
Ta čas mi je omogočil, da sem ustvaril veliki načrt, poimenoval sem ga Načrt pouka, in je namenski ter organiziran. Sicer že vrsto let za učenje hčera ubiram umirjen pristop, ki je tako preprost, da niti ne moremo govoriti o pravi učni uri. Tako na primer preberemo eno geslo v otroški enciklopediji in se potem pogovarjamo o tem, npr. kako so izumrli dinozavri, ali pa jima razložim, kaj je telefonska govorilnica in zakaj so izginile slednje. Včasih na primer pogledamo klasičen odlomek iz filma. Vedno sem pozoren, da zaključimo, še preden se pojavi občutek, da gre za učno uro, tako da je komunikacija zanimiva, interaktivna in vključuje veliko pogovora, pri katerem sem popolnoma pozoren in prisoten. Po koncu dekleti tudi nagradim, in sicer se po učni uri petnajst minut igramo, karkoli želita, kar lahko vključuje tudi televizijo ali računalniške igrice.
Moj pristop deluje zelo dobro in vsaka družina si ga lahko prilagodi glede na zanimanja in starost otrok. V času samoosamitve, ko imata dekleti na voljo veliko več ur, ki jih je treba zapolniti, sem uvedel "potovanja" z lahkotnimi izobraževalnimi virtualnimi izleti, s pomočjo katerih se zaposlimo, učimo in razširimo občutek omejenosti prostora, ki ga imamo dejansko na voljo.
Svet virtualnih izletov je na voljo, nekateri med njimi so novi in so nastali kot posledica prilagajanja trenutni situaciji, v kateri so ustanove, ki so se nekoč zanašale na prodane vstopnice, ustvarile možnost brezplačnih virtualnih ogledov. Nekateri ogledi so brezplačni že ves čas, česar do samoosamitve niti nismo opazili. S hčerama si vsak dan virtualno ogledamo muzej ali znamenitost. Akvarij v Georgii, prirodoslovni muzej v Washingtonu, New Yorku in Londonu, kajti moji dekleti obožujeta dinozavre, Britanski muzej, Musee d’Orsay, Vatikanske muzeje, če jih naštejem le nekaj. In tudi Machu Picchu, piramide, Kitajski zid. Nekateri virtualni ogledi so uradni, druge pa so ustvarili in naložili turisti ob svojem ogledu. Ključno je, da izkušnjo naredimo še globljo in bolj poučno, tako da se že pred samim ogledom pogovarjamo o tem, kaj bomo videli, in vnaprej vzbudimo zanimanje – mi npr. lokacijo poiščemo na zemljevidu in jo približamo s programom Google Earth. Medtem se pogovarjamo in sprašujemo veliko vprašanj, kot so: kaj vidiš, kaj ti je všeč, kaj se ti zdi zanimivo, ali bi to naredil tudi sam. Tudi po koncu se o tem še vedno pogovarjamo, kar pomaga, da si otroci naučeno in videno zapomnijo in ponotranjijo.
Posnetek ogleda največjega akvarija v Atlanti je ustvaril naključni najstnik, amater z dobro kamero. Pred ogledom posnetka smo se pogovarjali o tem, kaj smo videli v akvariju, ki smo ga lanskega oktobra zares obiskali na Dunaju, in kaj od tega si želimo, da bi videli tudi na posnetku. Med ogledom smo postavljali veliko vprašanj in se pogovarjali: katera riba je najlepša, ali lahko nadeš ribo z rumenim repom, ali vidiš katerokoli ribo, ki je bila v risanki Iskanje pozabljive Dory, katera žival je bolj ljubka, pingvin ali tjulenj, itd. Ne obremenjujem se s pomenom oziroma dejansko poučno vrednostjo vprašanj in napačnih odgovorov pravzaprav ni. To je čas, ki ga preživimo skupaj in v katerem se osredotočimo na nekaj družbenega in novega, kar spremljamo z vso pozornostjo (nobeden od staršev se ne igra s telefoni), tako da lahko začutimo dostop do sveta, ki je širši, kot imamo trenutno občutek zaradi samoosamitvene klime.
Da se moji dekleti zabavata, med ogledom ves čas klepetamo, večinoma jih sprašujem, kaj vidita, kaj jima je zanimivo. Če ju zadeva zanima petnajst minut, je to super. Če dlje, tudi super. Da je izkušnja pozitivna, se vedno poskušam ustaviti, še preden se začneta dolgočasiti. Njuna pozornost je kratka, toda če je nekaj zanimivo, je zanimivo. Tovrstno učenje je uspešno, pa ne zgolj zaradi poglabljanja znanja umetnosti in kulture, ampak nam v času virusa namesto pasivnosti daje občutek produktivnosti, hkrati pa tudi razsežnosti, kajti "potujemo" lahko onkraj zidov svojega doma, kar je dober način, da se izognemo klavstrofobiji ob zaprtju skupine ljudi v omejen prostor.
Besedilo: Dr. Noah Charney
