V več intervjujih, ki sem jih dala od izida svojega prvenca, sem izjavila, da si, če parafraziram, ne predstavljam, da bi v svojem kratkem življenjcu kadarkoli opustila svoje osnovno literarno zanimanje – psihološko prozo. Nekje sem izjavila celo, da pišem roman o ljubezenskem trikotniku, a sem kmalu zatem, ko je bil pogovor objavljen, to idejo zavrgla. Izjavila sem, da bom taisti roman dokončala do jeseni 2018, pa sem ga v resnici dokončala jeseni 2019. Izjavila sem, da se bo roman imenoval Mojstrovina, nato Sebičnost, naposled pa je le ostal Mojstrovina. Izjavljam, da trenutno pišem kriminalni roman, a sem nekako pozabila povedati, da ne vključuje veliko klasičnih elementov kriminalnega romana, razen smrti in spontane preiskave, ki je ne morem imenovati procedura. Prav tako ne slika detektivov v plaščih, ampak nevrotično pisateljico v dolgem krilu. Z artritisom. Odvisno od marihuane. Ki je kot deklica izgubila brata, a ni zadovoljna s pojasnilom, kako ga je izgubila.
Moja potreba, da izjavljam, še preden kaj doživim ali dokončam, me je, skratka, marsikdaj privedla v, no, zadrego. Če ne zares v javno – nihče me k sreči še ni prijel za besedo -, pa v zasebno, zadrego pred samo seboj. In trenutno tičim v eni izmed takšnih zadreg, čeravno, hja, abstraktni, ki se, torej, še ne veže na nič, kar sem zares naredila.
Zaključujem, torej, svojo tretjo knjigo in spet je enako kot prvikrat in drugikrat: plavam v novih idejah. Idejah, ki jih pravzaprav trenutno niti nočem imeti, ker se moram osredotočati na že zapisani material in na snov, ki jo še moram izpisati. Delati moram, delati hočem, ne pa lebdeti. Toda nad zamislimi ne morem imeti nadzora. Dozdeva se mi, da imam v zaključnih fazah pisanja toliko novih zamisli zgolj zato, ker se bojim, da je to, kar sem že uspela pripraviti, slabo, da se z novimi zamislimi odvezujem od morebitnega neuspeha, da iščem tolažbo, no, da insceniram tolažbo, češ, tiste nove ideje bom zagotovo realizirala bolje, odlično, sijajno! Tlakujem obete, takorekoč.
Naj bo tako ali drugače, prebliski, ki jih imam, topot ne ustrezajo okvirjem psihološke proze. Še zdaleč jim ne ustrezajo. Če bi jim morala poiskati mesto med zvrstmi, bi jih umestila v znanstveno fantastiko. Med fantazijska dela. Distopična dela. Magične histerije. Nekaj nekaj. Vse bo razložila literarna teorija, jaz pa se moram očitno sprijazniti s tem, da si resničnosti trenutno ne zmorem približevati – ali, da si jo komaj še približujem - z realizmom, katerega odvod je, seveda, tudi psihološka proza. Nezadosten je postal ta – realizem. Nezadostna njegova – melanholija. Tudi brati, kar imenujemo realizem: ne – trenutno vsaj - raje bi, da ne. Kakor bi me minila ljubezen do poglabljanja in analize, kot bi me grabila ljubezen do predstavljanja, Vizije. Hja, tako mi je, kot bi lahko le v najtrši izmišljiji premislila in prečutila največ resničnosti, kot bi se v najtrši izmišljiji ta ponujala pač najgosteje, kot da je postalo opomba, kar mi je prej veljalo za cel prekleti tekst. In, kakopak, je moje postapokaliptične prebliske in magične ideje in dekadentne like in prizore propada in psihotike zakuhala pandemija koronavirusa, ob kateri, med katero so nekako odpovedala moja preverjena literarna sredstva, moje metode, med katero sem izjemno težko presojala, kaj ljudje – poleg tesnobe – čutijo in doživljajo, med katero sem se v kakofonijo vtisov izjemno težko vživljala, med katero so se, torej, bodisi nakrhale bodisi propadle zakonitosti delovanja in čutenja. Na katero sem se, pa čeprav ne po dizajnu, temveč naključno, spontano, odzvala s – hm, kako bi to imenovala? Resignacija? Adaptacija? Empatija? Zmeda, haha?
Moja četrta in peta knjiga bosta potemtakem zagotovo drugačni, a se nadejam, da bosta, če se izvijem s pripombo ene od bralk, še zmeraj dovolj globoki in široki. Upam, da ju ljudje oziroma liki ne bodo kar zapustili, ampak, da jim bom življenje uspela vdahniti tudi sredi prizorišč, o katerih, hja, nisem nikoli doslej niti sanjala.
Besedilo: Ana Schnabl
Fotografija: Ana Schnabl, osebni arhiv