Peter Pavel Glavar (1721–1784) je bil človek 18. stoletja. Čeprav se njegovo delovanje morda ne more primerjati s prosvetnim delovanjem v pomembnejših centrih tistega časa, zlasti v predelih notranjeavstrijskih dežel nad Karavankami, je toliko pomembnejše za kranjsko in toliko tudi današnjo slovensko kulturno zgodovino. Izobrazil se je pri jezuitih v Ljubljani in s svojim študijem nadaljeval v Gradcu, s čimer je stopal po poti večine kranjskih izobražencev svojega časa. Nekaj časa je deloval kot župnik v Komendi, nato pa se je preselil na Lanšprež pri Trebnjem. V obeh krajih je deloval kot prosvetitelj, kulturni pobudnik in dober gospodar. Zgradil ali uredil je lokalni cerkvi, ju dal opremiti pomembnim umetnikom, uredil župnijske knjige in, zlasti na Dolenjskem, poučeval lokalne kmete o novih in učinkovitejših kmetijskih tehnikah ter čebelarstvu.
Spomenik Petru Pavlu Glavarju na trgu pred župnijsko cerkvijo sv. Petra v Komendi. FOTO: A. K.
Vse njegovo življenje je bilo v veliki meri usmerjeno k praktičnim ciljem, kar velja tudi za njegova pisma. Njihova poglavitna vrednost torej ni literarna ali estetska, ampak leži v zgodovinskem vpogledu, ki nam ga ponujajo: iz njih se lahko poučimo o sočasnih zgodovinskih dogodkih, kmetijskih praksah ter mentalitetnem okviru provincialne izobraženske elite ter kranjske duhovščine. Pisma imajo torej stvarno vsebino: obvezno poročajo o zdravju in blagostanju čebel, o stanju letine, pa o pošiljkah kave, o smrtih lokalnih veljakov, odmevih lokalne in evropske politike, cerkveni upravi in podobnem.
A kaj pomeni ta pisma prevajati? Je to sploh smiselno? Do nedavnega so lahko raziskovalci, ki so jih takšne teme ali zadevno obdobje zanimali, po Glavarjevih pismih in podobnem gradivu posegali v njihovem originalnem jeziku, v latinščini. A ker je danes znanje latinščine prej redko razkošje kot pravilo celo v krogih poklicnih zgodovinarjev, se postavlja vprašanje, kaj s takšnimi viri početi. Priložnostni prevodi sicer lahko poskrbijo vsaj za to, da takšni avtorji ne utonejo v pozabo, a so po svoji naravi premalo sistematični za znanstveno rabo. Po drugi strani se ne zdi smiselno prevajati celotnega pisemskega opusa človeka, ki je svoje življenje predal utilitarnim ciljem in vsakdanjemu življenju. S tem bi spregledali prav pragmatizem, temeljno Glavarjevo lekcijo: na obdelavo namreč čaka mnogo pomembnejših besedil slovenske (kulturne) zgodovine, ki sploh še niso doživela izdaje, kaj šele prevoda. Za marsikakšno delo, ki je kot Glavarjeva knjiga o čebelarstvu ostalo v rokopisu, najbrž niti ne vemo, saj slovenski knjižni fondi niso v celoti popisani.
Problem je najbrž, če sploh, rešljiv le na dolgi rok, s prosvetnimi metodami 18. stoletja: z izobraževanjem in utrudljivim delom. V tem nam je lahko zgled prav Glavar.
Kajetan Škraban