V dvorani se pripravljam na branje odlomka iz knjige spominov igralca Poldeta Bibiča: Spominjarije. Avtor predstavi svoje življenje od otroštva do vstopa na odrske deske, predvsem spomine na vojno, očetovo prezgodnjo smrt in življenje v Žabji vasi. Po nekaj začetnih stavkih pogledam izza mikrofona po poslušalcih oz. poslušalkah, kajti v Domu starejših občanov so med obiskovalci mojih Srečanj s knjigo v glavnem gospe in le en gospod. V dvorani vsi sedijo v primerni medsebojni razdalji in z maskami na obrazih. Že takoj na začetku sem jih prosila, naj me opozorijo, če me ne bodo dobro slišali. Vse oči so uprte vame in neka gospa iz zadnje vrste dvigne roko in mi skuša nekaj dopovedati: »Govorite, prosim, glasneje!« Še bolj se približam mikrofonu, z ustnicami se skoraj dotikam mreže na kovini in počasi berem dalje. Okrog mene spet zavlada tišina, slišim le svoj glas. Besede skušam izgovarjati čim bolj razločno in pri tem pazim na odziv poslušalk. Ko končam z odlomkom, za hip vedno počakam na reakcijo. V normalnih časih, torej pred korono, so gospe vedno najprej dvignile roke in tekmovale, katera bo prva komentirala odlomek. Še preden sem jim uspela zastaviti kakršno koli vprašanje, so takoj našle nekaj primernih iztočnic za pogovor, v zgodbi takoj odkrile vzporednice s svojim življenjem in to želele deliti z menoj in drugimi poslušalci. Tokrat pa je prebranemu odlomku sledila tišina. Po kratki obnovi odlomka v primeru, da katera ni dobro slišala, sicer dobim odziv, toda gospe se med seboj ne slišijo, ker govorijo pod maskami in tudi medsebojna razdalja predstavlja veliko oviro pri slabše slišečih osebah. Oh, kako drugače je bilo pred korono. Kako prijetno je bilo druženje, ko je vsaka želela komentirati prebrano, marsikateri sem morala namigniti, da bi še druge rade kaj povedale, zdaj pa se sploh ne slišijo med seboj. Še mene komaj razumejo, kljub mikrofonu. Naše druženje se je sprevrglo v moj monolog. Pa je bistvo takih dogodkov v medsebojni komunikaciji: pristen človeški stik, pogovor, komunikacija iz oči v oči. Osamljenim osebam v različnih inštitucijah ničesar ne more nadomestiti bližine sočloveka. Ljudje potrebujemo eden drugega, želimo poslušati in biti slišani. Ukrepi ob koronavirusu so najbolj prizadeli že tako ranljive skupine oseb, ki si same ne morejo pomagati in so odvisne od skrbi drugih.
Nekoliko drugačno izkušnjo pa sem doživela na srečanjih s starejšimi občankami zbranimi v društvu Jesenski cvet. Gospe vse rade berejo, rade pa tudi prisluhnejo odlomkom izbranih zgodb. Običajno se navdušijo še nad drugimi deli obravnavanega pisatelja. Zadnji mesec druženja smo se zbrale, seveda ob potrebni medsebojni razdalji in z maskami na obrazih, ob delu Ivana Sivca Mojih prvih petdeset. V njem avtor naniza spomine na prvo knjigo, prvo ljubezen, prvo službo, prvi razred … Pri pogovoru o knjigi ugotovimo, da med poslušalkami sedita sošolka pisateljevega brata in še nekdanja tajnica tovarniškega glasila Stol, ki je pomagala pretipkavati Sivčevo prvo uspešnico Pesem njenih zvonov. Kako je šele zdaj postal pogovor zanimiv.
Knjižnica KFBK si prizadeva širiti bralno kulturo med različnimi ciljnimi skupinami prebivalcev, še zlasti med ranljivimi skupinami, katere same težko najdejo pot do knjig.
Srečanja s Knjigo v Štacjonu v začetku leta 2020, pred izbruhom epidemije. FOTO: Daša Keber
Tudi v letošnji bralni sezoni smo v okviru pogovorov o knjigah, poimenovanih Srečanja s knjigo, tako kot vsako leto, pripravili niz srečanj, namenjenih ranljivejšim skupinam bralcev (starejšim, gibalno oviranim osebam, ljudem z motnjami v duševnem razvoju … ). Žal smo zaradi koronavirusa v živo lahko izvedli bistveno manj dogodkov, kot bi jih sicer, pa tudi sama izvedba se je ponekod bistveno spremenila. Srečanja s knjigo za običajne bralce potekajo namreč na različnih lokacijah; prilagojena Srečanja s knjigo za ranljive skupine pa potekajo v Domu starejših občanov v Kamniku, v Dnevnem centru Štacjon in s skupino starejših bralcev, zbranih v društvu Jesenski cvet. Z majem smo končali letošnjo, zaradi koronavirusa krajšo sezono, v novo pa vstopimo oktobra letošnjega leta. Močno upam, da se bomo srečevali kot nekoč v času pred korono, se pravi brez zaščitnih ukrepov, da se bomo lažje slišali in razumeli, v kolikor pa se bo izredno stanje nadaljevalo, si bom prizadevala slišnost in razumljivost bralnega srečanja dodatno izboljšati na kakšen nov način.
Besedilo: Vika Gujtman
Fotografije: Daša Keber