Dovolite mi, da preden na kratko predstavim moje knjige, najprej povem nekaj o sebi.
Sem
 |
Jože Debevc – rojen 13.IV.1939 v Vrhpolju pri Kamniku. Osnovno šolo sem obiskoval v Kamniku. Srednjo gozdarsko šolo sem začel obiskovati v Ljubljani in jo leta 1961 zaključil v Postojni. Po končanem služenju vojaškega roka sem se zaposlil v Gozdnem gospodarstvu Postojna, kjer sem delal vse do upokojitve. V času zaposlitve sem obiskoval tudi Višjo šolo za organizacijo dela v Kranju in jo tudi z odliko zaključil. Za diplomsko delo sem prejel tudi Kidričevo nagrado za študente. |
V času zaposlitve sem v GG Postojna opravljal različna dela. Bil sem vrsto let revirni gozdar. Po zaključeni višji šoli sem bil imenovan za direktorja Obrata za kooperacijo z zasebnimi lastniki gozdov. Šestnajst let sem bil vodja Kadrovsko splošnega sektorja. Zadnja štiri leta pred upokojitvijo pa sem bil vodja Gozdnega obrata Knežak. Vseskozi pa sem tudi pisal. Pisal sem predvsem strokovne članke. Objavljal sem jih v internem glasilu Gozdar, v strokovni reviji Gozdarski vestnik, v strokovni reviji Organizacija in kadri in v glasilu Kmečki glas. Napisal pa sem tudi več kot sto pisem za rubriko Pisma bralcev v dnevniku Delo. Večina od teh pisem je bila tudi objavljena. Po upokojitvi pa sem se lotil tudi pisanja zahtevnejših del. Do sedaj sem objavil pet knjižnih del, ki Vam jih, z naslovi in kratko vsebino, predstavljam v nadaljevanju :
 |
Moje prvo delo nosi naslov »Dogodki v deželi sisomanije, ali anatomija nekega samoupravljanja«. V tej knjigi sem skušal skozi vrsto zgodb in usod posameznikov nekako pojasniti zakaj je nastal, vrsto let obstajal in na koncu propadel samoupravni socialistični sistem. |
 |
Druga moja knjiga nosi naslov »Moč državnega zbora«. V tej knjigi sem skušal s pomočjo socioloških in statističnih metod ugotoviti, kaj vse vpliva na volivca, da se na volitvah odloči za tega ali onega kandidata oziroma za to ali ono stranko. |
 |
Moje tretje delo pa nosi naslov »Bi radi napisali knjigo?«. Ta knjiga je rezultat mojega prizadevanja, da se s pomočjo razpoložljive literature dokopljem do vseh tistih skrivnosti pisateljevanja, ki jih mora vedeti vsakdo, ki se loti pisanja knjig. In prav ta knjiga me je vzpodbudila, da se na koncu lotim pisanja pravega leposlovnega dela oziroma romana. |
 |
Četrta moja knjiga nosi naslov »Ljubezen je prišla z zamudo«. Roman govori o uspešnem poslovnežu, skrbnem družinskem očetu in spoštovanemu občanu srednjih let kateremu, povsem nepričakovano, njegovo življenjsko pot prekriža mlada študentka igralske akademije. Ne glede na veliko razliko v letih, se med njima, po povsem naključnem srečanju, razplamti globoka ljubezen, ki mu je sicer ponudila nekaj trenutkov sreče, a je bila na zanj usodna, saj je zaradi nje izgubil prav vse - svoje direktorsko mesto, svojo družino in na kraju še svojo veliko ljubezen. |
 |
Moja peta knjiga nosi naslov »V objemu križa in rdeče zvezde«. .V knjigi je predstavljena zgodba družine, vzgojene v krščanskem duhu, ki se je po končani drugi svetovni vojni nepričakovano znašla v precepu dveh nasprotujočih si nazorov - krščanskega in komunističnega. Na eni strani se ta družina ni mogla odreči svojim krščanskim tradicijam, na drugi strani pa se je, zaradi svojega socialnega porekla, začela vključevati ne samo v družbeno življenje v novem sistemu, ampak tudi v institucije le-tega. Prav ta dvojnost je družino pogosto pripeljala do zaostrenih odnosov, ne samo med njenimi člani, ampak tudi s sistemskimi in verskimi institucijami. V knjigi so poleg zgod in nezgod, ki jih je družina doživljala v prvih povojnih letih, nanizani in na kratko opisani tudi številni dogodki, značilni za tisti čas. Med omembe vrednimi, ki so v določeni meri tudi kreirali usodo opisane družine, so prve povojne volitve, nacionalizacija, spor z Rusijo, gospodarske blokade in ne nazadnje tudi zaostreni odnosi z Vatikanom, kar je bila posledica omejevanja verskih obredov, poškodovanja ali celo rušenja sakralnih objektov ter fizičnega obračunavanja z duhovniki s strani nekaterih prenapetih podanikov novega sistema. |
Besedilo in fotografije: Jože Debevc