Nekoč bo lepo
Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo rane odprte imeli,
nekoč bo lepo.
Pijana bodo legla naša telesa,
v zubljih steklenih veter bo pel
in mehke trave in zemlja in mirna drevesa
bodo tonila v brezmadežni spev. …
29. 11. je minilo 100 let od rojstva pesnika Franceta Balantiča, ki je doživel eno najbolj tragičnih človeških in pesniških usod, ki jih ljudem lahko dodeli le vojni čas in bratomorna vojna.
Njegovo domobranstvo je prekrilo njegov pesniški opus, a le na videz. Že kmalu po vojni so ga skrivaj brali vsi, tudi bivši partizani, čeprav je bil zamolčan, prvi natis njegove pesniške zbirke leta 1966 z naslovom Muževna sem steblika pa uničen. Vendar je njegova poezija vendarle preživela vse delitve in postala del narodove biti. Ob obletnici rojstva smo v knjižnici pripravili tiskovno konferenco. Na tiskovni konferenci so sodelovali župan Občine Kamnik g. Matej Slapar, predsednik Društva slovenskih pisateljev g. Dušan Merc, Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik, Anamarija Stibilj Šajn, likovna kritičarka. dr. Andrej Misson, glasbenik in Tilka Balantič, pesnikova sestra.
Knjižnica z njegovim imenom
Leta 2015 je bil v proceduro sprejemanja poslan nov odlok o ustanovitvi knjižnice in v tem besedilu je bilo predlagano tudi novo ime – Knjižnica Kamnik. Med usklajevanjem o odloku je bil na ODD posredovan nov predlog imena knjižnice – Knjižnica Franceta Balantiča Kamnik.
Odlok je bil sprejet po dveh branjih na dveh občinskih svetih, vključujoč z obravnavo na pristojnih odborih, brez nasprotovanj takšnemu predlogu. Odlok je podprl tudi svet zavoda Matične knjižnice Kamnik. Šele po sprejemu in veljavnosti odloka in s tem novega imena so se pojavili članki in odzivi v medijih. Po vseh teh letih se sprašujem, zakaj ni bilo nobenega odziva že med samim postopkom, saj bi lahko en medijski odziv sprožil umik preimonovanja in bi bili danes Knjižnica Kamnik. Vprašanja bratomorne vojne, NOB, domobranstva in izdaj so bila za slovenski narod vedno boleča in vzrok za delitve.
Odziv v medijih na preimenovanje je bil silovit, v ideloškem boju in razlagi vojnih dogodkov se je znašla poezija, pesnik in z njim tudi knjižnica.
Za nas in tudi zame osebno sta bila odločilna dva odziva, oba sta podpirala preimenovanje. Prvi je bil odziv dr. Borisa A. Novaka in drugi tedanjega predsednika Društva slovenskih pisateljev Ivo Svetina: “Sploh ne more biti nobenega dvoma. France Balantič je eden naših velikih pesnikov 20. stoletja. Stališče Društva slovenskih pisateljev je jasno. Pred dvema letoma, ko so odprli njegovo spominsko obeležje v Radomljah, sem bil govornik, tako kot bom govoril na istem mestu ob otvoritvi obeležja Karlu Destovniku Kajuhu. Mislim, da je zaplet popolnoma nepotreben. … Popolnoma samoumevno je, da se knjižnica, dom slovenske knjige, imenuje po velikem slovenskem pesniku Francetu Balantiču. Tako kot so se imenovale knjižnice recimo po Kajuhu in še kom. Danes bi morali te delitve preseči, ampak kot vidimo, vedno znova izrabimo priložnost, da obnavljamo to razdeljenost naroda.”
Knjižnica zdaj nosi pesnikovo ime. Ob njegovi stoletnici se ga spominjamo s spoštovanjem in čudenjem zaradi njegove izjemne, ekspresivne, močne poezije. Sugestivna moč njegove poezije presega vsakršno ideološko ozko opredelitev. Njegova hrepenjenja so hrepenenja slehernika, njegove slutje so slutnje mnogih, njegove teme so občečloveške. Ali se zdi nemogoče, da hkrati priznavamo, cenimo in spoštujemo pesnika Balantiča in partizanski boj za osvoboditev izpod nacizma? Meni se zdi, da je to mogoče.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev Dušan Merc s Tilko Jesenik Balantič, sestro pesnika Franceta Balantiča. Foto: KFBK
Ob koncu
Ob stoletnici si kot inštitucija želimo, da je za nas Balantič samo pesnik in da ga ne zlorabljajo ne leve in ne desno opredeljeni posamezniki ali organizacije, da v njegovi poeziji začutimo in vidimo le pesniškega genija, zazrtega v svet, ki je mnogim neviden. Želimo, da v njegovi usodi vidimo vso strašno tragičnost bratomorne vojne in težo odločanja v vojnih časih. Bodimo Antigone, pokopljimo svoje brate, želimo da: nam src ne bo trgala strast in da nam bodo v očeh žarela domača slemena.
Nekoč bo lepo
Med prsti dnevi bodo drseli kakor semena,
srca ne bo nam več trgala rast,
v očeh žarela bodo domača slemena,
čas večnega molka naša bo last.
Nekoč bo lepo,
nekoč bomo roke v prst zakopali
in bomo življenja sokove spoznali,
takrat bo lepo.
Besedilo: Mag. Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik