Ste že kdaj začutili tiso sladko-grenko težo na prsih, ki je ostala, ko ste obrnili zadnjo stran razburljive knjige ali pa ste po še posebej čarobnem filmu zapuščali kinodvorano ter si tako močno želeli, da bi lahko vsaj za trenutek živeli v svetu, ki ste mu bili ravnokar priča? Sam nikdar nisem ravno vedel, kaj naj počem s temi občutji. Pustila so me nekako praznega in v meni netila nevzdržno hrepenenje po nečem, kar je nemogoče doseči. Ali pač? Ravno to hrepenenje in iskanje smisla v njem, je bilo razlog, da sem se naposled lotil pisanja in po dolgi poti končno le izdal svoja prva domišljijska romana Skrivnost Srži in Padec Magije. No, morda ne razlog, a povod zagotovo. Razlogov je bilo še mnogo in nekaj najočitnejših rade volje delim z vami.
Prvi razlog, ki je morda najbolj očiten, je bila moja večna ljubezen do vsega domišljijskega, od pravljic, ki sta mi jih brala starša, do razburljivih računalniških iger pa vse do mogočnih filmskih upodobitev. Čeprav bi marsikdo pripomnil, da je domišljijski žanr preveč otročji in nerealističen, da bi ga bilo vredno jemati resno, sem jaz ravno v njem našel tisti resnični pobeg iz enoličnosti vsakdana. Zakaj bi se želel potikati po sivih ulicah resničnosti, skozi katere se že tako ali tako vsak dan sprehajam do službe, če lahko namesto tega poletim na krilih zmaja, ali pa se prelevim v bojevnika, ki se bori za usodo celotnega sveta?
Kaj kmalu sem ugotovil, da moja širša okolica ne deli te ljubezni. Sošolci so se v veliki meri norčevali iz vsega, kar je bilo domišljijsko obarvano, posledično pa sem bil tudi jaz, ki svojega navdušenja nisem nikdar skrival, deležen marsikatere zbadljivke. V knjižnicah nisem našel kaj dosti več od Gospodarja prstanov in Harryja Potterja in šele, ko sem se dovolj dobro naučil angleščine, se mi je resnično odprla pot v domišljijsko književnost. Seveda sem se na tej točki začel spraševati zakaj Slovenci nimamo nobene bolj znane domišljijske knjige. Zelo sem se moral potruditi, da sem na zaprašenih knjižnih policah nekje globoko v ozadju knjižnic našel nekaj domačih domišljijskih romanov. Ko sem jih bral, sem sicer užival, vendar se v nobenem nisem izgubil do te mere, kot se mi je to dogajalo pri svetovno znanih delih. Zato sem sklenil, da je glede tega treba nekaj ukreniti. Odločil sem se, da napišem svoj domišljijski roman, ki bo na slovenski trg prinesel nekaj, kar nam zelo manjka.
A kako se lotiti te monumentalne naloge? Najprej je bilo treba ustvariti čisto nov svet, čaroben, a vseeno oprijemljiv in prepričljiv. Po idejo sem se vrnil k praočetu vseh domišljijskih romanov. J. R. R. Tolkien je pri snovanju svoje Arde, v kateri se dogajata Hobit in Gospodar prstanov, skušal ustaviti namišljeno mitologijo britanskega otočja. Tako sem se po njegovem zgledu spomnil še na en element, ki smo ga Slovenci v veliki meri pozabili – na našo domačo mitologijo. Vsi poznamo zgodbe o grškem Herkulu, hidri, Tezeju, minotavru, Perzeju, meduzi, kdo bi nam celo znal povedati kaj o Thoru, Odinu in ostalih nordijskih bogovih, o slovanski mitologiji pa ni nikjer ne duha ne sluha. Tako se je v moji glavi rodila ideja, kako bom naenkrat popravil dve krivici – zapostavljenost domišljijskega žanra pri nas in popolno nepoznavanje naše mitologije ter izročila.
Raziskovanje slovanskih mitov in legend je bilo precej naporno a mi je ob enem prineslo tudi veliko veselja. Potopil sem se med zgodbe o Kresniku, Velesu, Perunu, Morani, Kurentu, ajdih, vedomcih, škopnikih, vilah in vseh mogočih bitjih, ki jih je rodila domišljija naših prednikov. Nekatere so se mi zdele znane, kot bi jih nekdaj že slišal, druge so bile zelo podobne bolje poznanim pripovedkam drugih kultur, vsake toliko pa sem naletel na pravi dragulj, ki je zasijal skozi meglice preteklosti in mi prinesel jasen spomin na moje otroške dni in pravljice, ki sem jih poslušal takrat. Tako sem se na primer zopet seznanil z zlatorogom in njegovo presunljivo zgodbo ter ga naposled postavil v samo srce moje zgodbe.
Sčasoma se je zmeda vseh teh pravljic, bitji in spominov dodobra premešala iz nje pa je začela rasti Sončna dežela, ki služi kot prizorišče Skrivnosti srži in Padca magije. Precej je podobna slovenskemu svetu, ki je obdan z mogočnimi gorami, starodavnimi gozdovi in širnimi planjavami, le da v njej živijo mnoga mitološka in čarobna bitja, ki si svet delijo s Sončani, ponosnim ljudstvom, podobnim starim Slovanom. Njeni prebivalci imajo čisto svojo mitologijo in pravljice, ki se v veliki večini vrtijo okrog Ončasja, obdobja pred časom, ko so po svetu še hodili veličastni kresniki – otroci dobrega Sonca in pastirji magije. Sčasoma je njihova civilizacija propadla, oni pa so izginili in utonili v legende. Zdaj sončni deželi grozi sovražna vojska s skrivnostnimi Rdečimi čarodeji na čelu. Kakšni so njihovi zlovešči nameni? Kaj se bo zgodilo s Sončno deželo in magijo, k se vije skozi njene gozdove? Kakšno vlogo imajo v vsem tem zlatorogi in njihovi skrbniki, skrivnostno ljudstvo Gorjanov?
Teh skrivnosti vam tukaj ne izdam. Če si želite izvedeti odgovor nanje in vas je zamikalo, da bi se izgubili v čarobnem svetu Sončne dežele, vas prijazno vabim k branju romanov Skrivnost srži in Padec magije. Ne bo vam žal!
Besedilo in fotografije: Jakob Konda