Oliver Sacks, zdravnik nevrolog, je v knjigi Noga, na katero se opreš (UMco, 2017) opisoval svojo pot do ozdravitve, ko si je daleč v hribih hudo poškodoval nogo. Med napornim in dolgotrajnim okrevanjem je spoznal tudi, kako pomembno je, da zdravnik, če želi resnično razumeti, kaj doživlja bolnik, bolnišnico doživi tudi kot pacient. Sacks je, kot znanstvenik s področja nevrologije, ob svojem dolgotrajnem zdravljenju v bolnišnici prišel do spoznanja, da se ob vsaki omejitvi v zaprt prostor zgodi naravna zožitev bivanja. Ker je naravna, ne veš, da si se skrčil, pravi Sacks, zato te morajo na širni svet, na katerega si pozabil, spomniti drugi. Šele potem se ti obzorje lahko razširi.
Za nami so zahtevna tri leta, v katerih smo se vsi vsaj malo skrčili in zdaj potrebujemo nekaj, da nam pomaga ponovno razširiti obzorje. Naj bo v tem bralnem priporočilu to nekaj, kar bo razširilo našo srčnost. Našo empatijo. Nekaj, kar bo okrepilo naše vrline. Širjenje našega obzorja morda pomeni tudi, da ne mislimo le nase. Le na naše pravice. Le na naše udobnosti. Kljub temu, da nam ni lahko. Da smo pozorni tudi na druge. Arno Geiger je v knjigi Stari kralj v izgnanstvu (Mladinska knjiga, 2012) opisal potovanje skozi očetovo alzheimerjevo demenco. Iskrena izpoved sina, ki se ob pojavu očetove demence na začetku lovi, dela napake in tako počasi spoznava uničujočo bolezen, ki trka na vrata premnogih družin. Opazuje, kako bolezen spreminja očeta, njegova pozorna skrb zanj in občutljivo čuvanje očetovega dostojanstva vse do zadnjega dne je ganljiva in prebuja tudi naš čut, da poskrbimo za ranljivega sočloveka, ki nas potrebuje. Tudi tako se širi naše obzorje.
Srčnost najdem tudi med policami mladinskega leposlovja. Nekaj obzorja duha nam bo zagotovo razširila zgodba, ki jo je v knjigi Sin opisal Alejandro Palomas (Zala, 2019). V njej spoznamo, kaj pomeni, če so odrasli pozorni in opazijo, kaj se dogaja otrokom. Učiteljica opazi drobne znake in tako spozna, na kakšen način kliče na pomoč prijazen in na videz srečen deček Guillem. Ali pa Čudežno potovanje Edwarda Tulana (KUD Sodobnost International, 2018). Kate Di Camillo (knjigo je čudovito ilustriral Bagram Ibatoulline) pripoveduje zgodbo porcelanastega zajca, last deklice Abilen. Zelo ga je imela rada, porcelanasti zajec pa o ljubezni ni kaj dosti vedel. Med plovbo pade na dno oceana. Najdejo ga ribičeve roke in njegovo nenavadno popotovanje, polno težkih preizkušenj, se začne. Na koncu njegov porcelan ni več tako sijoč, a ga je življenje naučilo, kako vračati ljubezen in ga vrnilo v ljubeče naročje Abilen. Ker je vojna tako srhljivo blizu, nam bo morda v srce segla zgodba Noetov otrok (Vale – Novak, 2005), v kateri Eric – Emmanuel Schmitt skozi otroško pripoved opiše, kako je dobrosrčni duhovnik Pons tvegal svoje življenje, da je skrival in skrbel za judovskega dečka, ob tem pa še skrbno čuval židovske predmete, da bi preprečil uničenje židovske kulture.
Naj ob koncu zapišem kar spoznanje Arna Geigerja v Starem kralju v izgnanstvu: »Ker moj oče ne more več prečkati mostu v moj svet, se moram jaz podajati k njemu.« Naj mostovi med nami nikoli ne samevajo. Če nekdo ne more več k nam, se podajmo mi k njemu. Da bomo, kot je Oliver Sacks ob koncu svojega življenja v knjigi Hvaležnost (Modrijan, 2016) spoznal, tudi mi pomirjeno potrdili, da pomeni dobro in smiselno živeti, ko občutiš mir v samem sebi. Tega občutiš, ko prečkaš mostove in sežeš k človeku, ki potrebuje pomoč. S čimer bi se, verjetno, strinjal tudi Viktor E. Frankl, ki je preživel pekel holokavsta in v knjigi Človekovo iskanje najvišjega smisla (Društvo Mohorjeva družba, 2020) povedal, kako je kljub takim grozotam zmogel osmisliti življenje.
Mateja Keber
Fotografija: Daša Keber, Jure Šimunič