16. marec 2020
Hladno jutro s 3 stopinjami nad ničlo, se je popoldne bogato odelo v sonce.
17. marec 2020
Sončen dan, danes godujeta sv. Patrik in sv. Jerica …) Ljudski vremenski pregovor pravi: »Jera prinese roso v košarici.« Vabim vas, da mi napišete, kako razumete ta pregovor. Najbolj domiselna razmišljanja, hudomušne domislice in sploh vaša poznavanja vremenskih zapletov bom objavila v našem knjižnem kotičku in seveda tudi nagradila. Pišite na naslov: grkman.marta@gmail.com
V knjižnici je turobno, kljub čudoviti svetlobi, ki prihaja skozi rahlo zastrte žaluzije. Sem v družbi neskončnih zgodb, ki se mi ponujajo s polic. Pa vendar nekaj manjka: vas ni, otroci, vašega nerganja, smeha, vaše pretirane glasnosti, vaših neverjetnih zgodb, idej, pritoževanj, vaših prijaznih pogledov in pogovorov, ki tolažijo, navdihujejo, včasih razvnamejo , drugič pobožajo, tretjič pa le odstrejo tančice neresnic in razgalijo nas.
V dneh, ko med odmori ne boste pritekli v knjižnico, bom poskušala delček knjižnih svetov prinesti v vaše domove. Nikakršnega reda ne bo pri izbiri zgodb: izbrala bom tiste, ki so mene že pred leti očarale in me še vedno, vsakič znova, navdušijo. Nekako so to moje najljubše knjige. Veliko jih je in iskreno upam, da jih bom takole predstavila le delček, in da se bomo o njih kmalu menili v knjižnici.
Gospa Mateja Sužnik, založnica založbe Zala, mi je velikodušno dovolila, da smem njihove knjige skenirati in jih objaviti na naši spletni strani. Nekatere knjige so že objavljene na spletnih straneh založb, kar bo v teh dneh zelo dobrodošlo. Toplo vabljeni med njihove strani.
Moja prva izbira je Mala nočna torta s plameni (Toon Tellegen, MK, 2004, 140 strani). Takole nas pisatelj popelje med zgodbe:
»Sto želja imam, in če dobro pomislim, morda celo tisoč. Toda največja od njih je, da bi nekega popoldneva v začetku poletja sedel z živalmi na rečnem bregu. Nič posebnega ne bi rekel in tudi meni nihče ne bi rekel kaj posebnega.
Dan je lep, mi pa ležimo v travi, žvečimo travne bilke, poslušamo rahlo valovanje reke in govorimo pretežno o ničemer. Ah, pomislim, to je torej pretežni nič, o katerem živali vedno govorijo!
Nenadoma, sredi dopoldneva, se na obzorju iznad stepe na drugi strani reke prikaže na stotine tort. Vsi skočijo pokonci, tudi jaz, z dlanmi si zastremo oči in gledamo. Na začetku so torte še majhne – podobne so plešočim pikicam – a kmalu postanejo večje. Letijo nad tlemi, a tudi visoko po zraku, prehitevajo ena drugo, ostajajo zadaj ena z drugo, se zibajo sem in tja, bingljajo in blodijo, strmoglavljajo proti tlom in potem planejo kvišku, se zaletavajo ena v drugo ali letijo obrnjene navzdol. Vidim rdeče torte, modre torte, bele torte, rožnate torte, črne torte, torte v barvah mavrice.
Med njimi so tudi hrupne torte. Slišimo, kako pokajo, brundajo in rjovejo in vreščijo. Nisem vedel, da torte to počnejo. Vidim sonce, kako zaide za veliko, sivo torto in kako se temne torte kopičijo visoko v nebo. In še vedno izza obzorja v nepreglednem roju prihajajo nove torte.
»Tam je moja najljubša torta!«slišim vpiti črička. »Tam pa je moja!« To mora biti medved.
Ko prve torte priletijo nad reko – nekatere tako nizko, da se skoraj dotikajo vode - vsak zapre oči in hkrati odpre usta. Jaz tudi. Videti je, kot bi nam to kdo ukazal. Ne vem pa, kdo bi to lahko bil. Jaz vsekakor ne.
Šele pozno zvečer vsi spet odpremo oči in zapremo usta. Pogledam okoli sebe.
Ležim v travi na rečnem bregu. Še vedno smo vsi tu. Večina od nas se ne more več premakniti ali pogledati čez svoj trebuh.
Valovi se rahlo pozibavajo sem ter tja in visoko nad sabo vidim več zvezd, kot sem jih videl kdaj prej.
Okoli mene tu in tam kdo zamomlja: »Kako je bilo slastno …« Od tort je ostalo samo še nekaj drobtinic na nekaterih bradah.
Tam ležim še ure in ure poleg črička in blizu veverice in ježa in nedaleč od slona, in si mislim: Ali je to zdaj čudež – pogosto sem slišal govoriti o čudežih, a še nikoli nisem kakega doživel – ali pa je to najobičajnejši dan v mojem življenju?
To je najobičajnejši dan v mojem življenju.
To je moja največja želja.«
Toon Tellegen
Prijetno branje odlomka iz knjige (od str.44 – 59) vam želim in vse dobro.
26. in 27. marec 2020
Hladno sončno jutro, veter se je umiril in za vikend vremenoslovci obljubljajo malce prijaznejše temperature – tja do 14 stopinj …
Končuje se že drugi teden pouka na daljavo. Najbrž smo vsi malce utrujeni: vi, dragi učenci, od pouka, ki od vas zahteva reči, ki jih v šoli morda sploh niste opazili, odmori so krajši, pa še v knjižnico ne morete. Morda se prvič soočate s tem, kakšen blagoslov je pravzaprav šola: s prisotnostjo pri pouku sami sebi naklonite veliko kljukico, tokrat pa to ni dovolj: z vso resnostjo in odgovornostjo sledite uram na urniku, vašim spletnim razlagam in učnim listom. In, predvidevam, ste po vseh urah pouka na daljavo dokaj utrujeni. Čas je nekako čudno razvlečen in malce vas prehiteva. Morda se motim.
Utrujeni so tudi vaši starši: »delo na domu«, premajhno število računalnikov, pokvarjen tiskalnik, usklajenost časa z domačo razpoložljivo tehnologijo – vse to je kar hud projekt. Vse se ustrezno pomnoži, če je v družini več otrok. Če so ti otroci majhni, so težave še večje. In to je najbrž le delček težav, s katerimi se soočajo vaši starši.
In utrujeni smo tudi vsi šolski delavci: soočamo se s povsem novim načinom dela, želimo doseči dobre rezultate, ki se ta hip odražajo v zadovoljnih starših in pomirjenih učencih. Sama se ne soočam s poukom, temveč vam skušam košček knjižnice pripeljati domov. Listam po knjigah in mrzlično iščem v njih besedila, ki so me pred leti navdušila. In potem skeniram odlomke iz knjige (kolikor je to dovoljeno) in jih s pomočjo našega računalničarja Iztoka objavim na spletni strani šole. Odkrila sem (s pomočjo mojih otrok), da imam res pametni telefon, ki mi čudovito fotografira dokumente in jih ustrezno obreže. Kakšno navdušenje! Včeraj sem se poglobila v iskanje pravljice, ki sem vam jo želela prebrati in posnetek objaviti na naši strani. Po nekaj urah sem pravljico našla in danes zgodaj zjutraj sem posnela video. Dolg je 19 minut, pravljica pa nosi naslov: O ptiču vedomcu. No, tule pa se je malce zataknilo: video posnetek je predolg. Od pol devetih se že prenaša … Po mojih izračunih bo prenos pripravljen enkrat ponoči. Seveda ga bom takrat nemudoma poslala v objavo. Ampak moji načrti so bili drugačni … Naslednji teden bom že toliko obvladala te majcene naprave, da boste vsak dan lahko prisluhnili eni pravljici. Samo zvočni posnetki bodo …
V priponki si danes lahko preberete uvodne strani knjige Markusa Zusaka z naslovom Odposlanec. Prebrana knjiga je vstopnica za obisk letošnje noči branja, ki jo za učence zadnjega triletja načrtujemo 15. maja. Nekako jo bomo izvedli, vi pa vabljeni k branju (sledite našim novičkam, kjer boste našli marsikaj o omenjeni knjigi, ki je briljantna – zaradi zgodbe, jezika, idej in ker je polna topline in ljubezni).
Lepo vas pozdravljam in se veselim vaših odzivov na likovni in literarni natečaj (natečaja sta objavljena na spletni strani šole), katerima podaljšujemo čas oddaje prispevkov vse do 15. aprila 2020.
Ostanite zdravi, pazite nase in na vse svoje!
Besedilo in fotografije: Marta Grkman Repolusk, šolska knjižničarka
Občinski svet Občine Kamnik je Marti Grkman Repolusk srebrno priznanje Občine Kamnik za izjemno pedagoško delo na področju bralne kulture in pozitivno, ustvarjalno ter kakovostno sooblikovanje kamniške kulture.
