LISICE
Pred kratkim je izšla moja knjiga šaljivih risb »Lisice«. Ko sem bil povabljen, da napišem blog za kamniško knjižnico, sem kar odlašal. Ob vseh intervjujih v zvezi z mojimi razstavami in izidom knjige na temo lisice, se mi je zdelo, da sem govoril že preveč in bi bilo bolje tudi v blogu spregovoriti v avtentični, risarski govorici. Tako sem se odločil, da obljubo izpolnim z objavo uvoda v knjigo in par dodatnimi informacijami, nadaljevanje pa bo sestavljeno iz risb. Tako upam, da se nevarnost iz naslova, ne bo uresničila v celoti.
Lisičje domislice so risarski sprehodi, odmik od običajnega likovnega premišljevanja o resnih vsebinah k resnemu likovnemu premišljevanju o smešnih stvareh. Praktični interes za humor je pri meni že dolgo navzoč, saj že od osnovne šole sam plačujem davek zanj. Teoretični interes se je zbudil kasneje. In eden najbolj poučnih stavkov je bil, da nobena stvar na svetu ni tako smešna, kakor poskus napisati kaj resnega o humorju. Zato bi tu omenil le tri glavne teorije humorja: Aristotelovo teorijo superiornosti, kjer sposobni jaz zasmehuje nesposobnega drugega; teorijo olajšanja, ko nas smeh psihično razbremeni (Freud); teorijo inkongruentnosti, ki opozarja, da je v ozadju humornega vedno neko neujemanje (Bergson). Kazanje s prstom na neujemanje npr. med besedami in dejanji je bilo za vse oblasti neprijetno, zato so v humorju videle subverzivno silo, ki jo velja imeti pod nadzorom. Cartesius je prefinjeno zapisal, da »humor sklepa in razvezuje nedovoljene poroke med pojmi«. Nekdo drug je opazil, da ima humorni smeh dve fazi; prva je režanje ob grozi, da logika ne zdrži in se v njenih razpokah za hip pokažejo grozote kaosa, ko pa se ta vrzel zopet zapre, pride blaženi nasmešek ugodja, ker mreža logosa zopet tesni in ker je kozmos premagal kaos. Spet tretji trdijo, da je humor v resnici nekaj grobega, saj prava šala mora imeti svojo žrtev, tarčo. Meni je ljubši manj agresiven humor, ki izvablja smeh, kakor ga doživljamo ob žgečkanju. S tem dovolimo, da drugi vstopi v naš intimni prostor in izvaja akcije, ki bi jih od neznanca imeli za agresivne. »Benigna agresija« poteka s privoljenjem in je mogoča le v paru, sam se z žgečkanjem ne morem pripraviti do smeha. Zato tudi lisice na mojih risbah praviloma nastopajo v parih.
Zakaj lisice? Pri vseh narodih ima lisica pomembno mesto v bajkah, povestih, pravljicah. Zdi se, da je pri Slovencih tega še posebej veliko. Razlagam si, da majhen narod na križišču narodov ne bi uspeval, če bi se zanašal samo na svoje pozitivne lastnosti. Zato je bilo treba vključiti tudi druge, manj odobravane oblike vedenja. Seveda pa se s tem ni lepo hvaliti, zato na to občutljivo mesto raje postavimo drugega. V lisičjih zgodbah bi v resnici morali nastopati ljudje, če to ne bi bilo grdo, nemoralno, nespodobno ali celo nevarno. Tako pa lisice lahko povedo marsikaj, česar si sami ne moremo privoščiti. Nobene zvestobe ni v teh šalah in tudi nobene ideološke uporabnosti. Če pa le sprostijo kakšno napetost, ugriznejo dolgčas, prelisičijo zlobo, potem si zaslužijo malo naše pozornosti.
Čisto zadnji vir so spomini na zgodbe mojega očeta, sproti izmišljene za večerne potrebe, v katerih so lisice na svoje zvite načine pred spancem poravnale vse, kar se je čez dan skrivilo.
Knjigo so pomagali izdati naslednji sodelavci, sodelavke: Judita Krivec Dragan je napisala spremno študijo, Petra Kosi je knjigo uredila, Aleš in Andraž Sedmak sta jo oblikovala, Olga Butinar Čeh je poskrbela za propagando, ZDSLU, KD Franc Bernik Domžale in Ministrstvo za kulturo RS so izid finančno podprli. Razstavo v ZDSLU smo pred kratkim podrli, stoji še v Galeriji Pedagoške fakultete UL, 4. februarja se odpre nova, z drugimi deli v Galeriji Domžale.
Knjigo je mogoče naročiti na tej spletni povezavi:
https://zdslu.si/crtomir-frelih-lisice/
Prilagam še povezavo na posnetek intervjuja v galeriji Zveze društev likovnih umetnikov Slovenije (ZDSLU):
https://youtu.be/P-grMe24A28