Branje ni hec. In pisanje tudi ne, da se razumemo. Kako vem? Ker se spomnim. Kako sem se učila brati in pisati. V mojem otroštvu je bilo vse drugače kot danes, ko mali geniji s svečko pod nosom govorijo pet jezikov, računajo kot profesorji, obvladajo računalnik bolje od številnih odraslih in tekoče berejo s cucljem v ustih. Mi smo se v otroštvu – igrali. Učenje naj bi nas čakalo šele v šoli.

(Foto: Daša Keber)

Izrekati neizrekljivo, komaj opisljivo in predstavljivo je naloga poezije, pa naj bo zaradi tega ovenčana z lovorovim vencem ali pahnjena v pozabo, pravi Ivo Svetina.

Naslovna fotografija: Primož Poljanšek, Vonj po domačem (črnobela serija 2017) 

Bo že držalo, da postajam starejša, saj se čedalje bolj oklepam spominov. Božajo mi srce in ustvarjajo občutek, da mi je mogoče le uspelo tudi nekaj lepega narediti za ta prelepi svet.  Nepozabni so spomini na desetletje, ko sem delala na pionirskem oddelku knjižnice. Neizmerno sem uživala med otroki in v meni se je  prebudila iskrica, da naj tudi sama zanje napišem zgodbico ali igrico.

»Kdo pa še bere?« se je ne tako dolgo nazaj lahko slišalo po Občini Kamnik. Mogočen glas je rezoniral po temačnih hodnikih in po ušesih uslužbencev. Nekaterim je celo ukinil možganski center za pravopis, spet drugi so ga začeli papagajasto ponavljati in bogokletne besede so skoraj meso postale. A se smeli knjižnični kolektiv ni dal. Na barikadah stare knjižnice, podkrepljeni s Križnikovim festivalom in Kamfestom so se in se še vedno borijo za sodobno kamniško knjižnico.

Izročila so vedno o ljudeh. O ljudeh, med katerimi se pojavljajo, o ljudeh, ki jih prenašajo, spreminjajo in ohranjajo pri življenju. So del njihove identitete. V izročilih začutimo dušo ljudi z nekega območja, njihovo zgodovinsko izkušnjo in elemente njihove kolektivne samopodobe.

Naj knjižnico obiskujete ali v njej celo delate, v vsakem primeru se med branjem tudi notranje spreminjate. Vaši pogledi na svet se spreminjajo, kar ostri in krepi vaše značajske lastnosti, vse modrosti (in neumnosti) pa so na dosegu roke. Dobesedno.

Sprehajam se po starem mestnem jedru in se odločim, da bo Ivo Andrič moj prvi učitelj slovenskega jezika. Njegovo knjigo Most na Drini so v Sloveniji zagotovo prevedli, jaz pa sem jo na gimnaziji prebrala večkrat in jo nekako še nosim v spominu.

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je bil častni pokrovitelj in slavnostni govornik na slovesnosti ob 70. obletnici delovanja Knjižnice Franceta Balantiča Kamnik.

Vloga knjižnice je nenadkriljiva tako na občinski ravni kot splošna knjižnica ter tudi v šolskem kontekstu kot šolska knjižnica. S pomočjo knjig in konkretnih zgodb namreč vzgajamo – sebe in druge.

Občina Kamnik je v sodelovanju z Razvojnim centrom Srca Slovenije v okviru evropskega projekta CityWalk, odobrenega v okviru programa Interreg Podonavje, izvedla kar nekaj aktivnosti za ozaveščanje o pomenu prijaznih oblik mobilnosti. Torej da bi po kratkih kamniških poteh več hodili in se manj vozili.